Največja omejitev na 5G Wi-Fi je, da se signal po prehodu skozi steno prehitro ujame.
Tako kot mnogi tehnološki napredek je tudi 802.11ac zelo zapleten. To mora biti zelo slaba stvar, zlasti za tehnologijo na splošnem potrošniškem trgu. Prodajalci in panožna združenja, kot je Wi-Fi Alliance, so veliko storili za skrivanje kompleksnosti pred končnimi uporabniki. Tukaj je torej upanje. Vendar pa 802.11ac povečuje število nastavitev in izbire med oddajnimi in sprejemnimi napravami. Zato je težko nastaviti pričakovanja uporabnikov glede funkcionalnosti vsake naprave.
Pravkar smo opisali moč kot eno od dobrih stvari. Vendar pa je moč še vedno izziv v 802.11ac, zlasti za naprave, ki so viri podatkov visoke pasovne širine. Za dosego najvišje razpoložljive pasovne širine v 802.11ac je potrebna uporaba do 8 RD transportnih naprav. Nasprotno pa 802.11n omogoča do 4 transportne tokove, vendar je zelo malo naprav, ki bi lahko 4 transportne tokove, predvsem zaradi moči in drugih RF izzivov. Polno izvajanje zmogljivosti 802.11ac lahko traja dolgo.
Število prenosnih naprav in napajalniki, ki jih vozijo, niso edini izzivi pri izvajanju. Beamforming, funkcija, ki jo 802.11n še ne zagotavlja, je tudi del 802.11ac. To je le en primer te kompleksne tehnike. To tehniko je treba izvajati za doseganje najvišjih stopenj podatkov, ker je ta tehnika dokumentirani, to ne pomeni, da je to tehniko enostavno izvajati.